vezenje ,moja strast in veselje me spremlja ze cisto od malih nog . prvo so bile to male rozice in zivalice. Potem sem spoznala slovensko nardno vezenino. Tisto pravo ki jo stejemo pod kulturno dediscino. Tisto pravo s tocno petimi barvami prejice s tocno dolocenimi vbodi.( da ne bo pomote ne govorim o sivnju s krizci ker se tudi steje pod slovensko vezenino) in najbolj pomembno s pravimi slovenskimi vzorci kjer prevladujejo nagelcki,grozje in rozice. vse to zrisla in zbrala J.Visner.
vezenino ki vzame veliko casa in potrpleja ter truda ter ti vrne s precudovitimi prti ,prticki keterih barve so pozivljajoce in osvezujoce...
zato me boli , strasno boli ko se po raznih blogih hvalijo s svojimi "umetnijami" posameznice ki vezejo strojno. roko na srce to zame ni vezenina ampak nekaksen nasitek s to razliko da pravi nasitki so najprej narejeni na blago in je to potem nasito na osnovo to pa je delano direktno na osnovo.
ne govorim kr v tri dni ker vem kako delo na stroj poteka ker sem ga tudi sam preizkusila in" ni nobena umetnost". Res pa je da na stroj lahko izdelamo veeeliko KICASTIH strvari in tudi veliko hitreje gre. Medtem ko jaz za svoj prt porabim par mesecev ,je lahko prt na stroj narejen v uri ali dveh.
Prav iz tega razloga jaz svojih vezenin ne kazem vec po raznih forumih ker mi je nerodno in za malo se mi zdi da bi me primerjali s taksno "umetnostjo".
Najbolj pa me boli da same izdelovalke vezenin ne zna(M)jo ceniti svojega dela in na vse pretege hvalijo strojno vezenje.
KDO BO CENIL NASE DELO CE GA MI SAME NE BOMO???
Ni komentarjev:
Objavite komentar